OD SKICE DO LUTKE

Lutkovno gledališče FRU-FRU

Nositi frufru je bilo v osemdesetih zelo moderno. Tudi lizati bonbone FruFru je bilo prijetno. In Fru-Fru je bilo v tistem trenutku pravo ime za nekaj lahkega, rahlega, igrivega; skratka nekaj, kar bi nam polepšalo življenje.

Lutkarji, ki večino svojega repertoarja odigrajo otroški publiki, so si ob koncu prejšnjega stoletja prizadevali za emancipacijo svoje umetnosti. Sezidajo veliko osrednje lutkovno gledališče, organizirajo svetovni kongres in potem vsaki dve leti ugleden mednarodni festival, kjer ob bok najbolj zanimivim predstavam sveta postavljajo svojo produkcijo. V to vrvenje se vključi študentski Lutkovni ansambel Pionirskega doma pod vodstvom Lojzeta Kovačiča, ki se uveljavlja z inovativnimi eksperimentalnimi predstavami, namenjenimi mladini in odraslim gledalcem. V teh predstavah si mladi razmišljajoči ljudje, ki sestavljajo omenjeni ansambel, z lutkami postavljajo vprašanja o smislu življenja in ustvarjanja. Za zanje pomembna bivanjska in spoznavna vprašanja iščejo nove forme in provokativno scensko podobo.

Iz jedra ansambla Pionirskega doma se oblikuje »frakcija« Fru-Fru –gledališče, ki bi bilo zanimivo, otroško razigrano; skratka tako kot bonboni, ki so jih tedaj lizali. Gledališče, ki ne vrta po glavi, da bi v njej našlo globoko misel, ampak se kot frfru v vetru igra na njenem čelu. »Gledališče, ki znanim zgodbam za otroke išče primerne lutkovne podobe.« (Katalog Klemenčičevi dnevi 1997.)

Lutkovna skupina Fru-Fru, kot se je sprva imenovala, v svoji prvi postavi pripravi pet premier: Rdečo kapico, Trič-trač, Ta veseli dan ali maček se ženi, Čarobno skrinjo in Cufka. Potem življenje dekleta popelje na različne strani sveta. Fru-Fru ostane Ireni Rajh, tej se pridruži soigralec in kasnejši življenjski partner Marjan Kunaver. In Fru-Fru postane družinsko podjetje.

V devetdesetih letih Marjan in Irena poiščeta profesionalne sodelavce: Jana Zakonjška, Jeleno Sitar, Igorja Cvetka, Ravila in Natalijo Sultanov, Marka Boha. Vsi so njuni umetnostni sodelavci, hkrati pa se od njih tudi učita in ob njih profesionalno zorita. Ob tem iščeta kot gledališče lastno identiteto in jo najdeta v zanimivem stiku z občinstvom, v improviziranih in zato živih predstavah, ki jih vselej spremlja tudi živa glasba. Napredujeta tudi v lutkovni tehnologiji (Marjan obišče tečaj lutkovne tehnologije v Charlesville – Mezieres) in animaciji.

Omenjeno obdobje se začenja s Tobijo v režiji Jelene Sitar, ki je ponesla Fru-Fru v Belgijo, na Poljsko, Hrvaško... Drugo srečanje s Sitarjevo in sodelovanje z Zakonjškom ne da velikih rezultatov v smislu produkcije, je pa pomembno pri oblikovanju identitete gledališča Fru-Fru. Obdobje se zaključi z marionetno predstavo Moj dežnik je lahko balon, ki jo po lastni meri priredita, režirata in izvedeta sama. Z njo si na Klemenčičevih dnevih 1997 priigrata nagrado za animacijo in nastopita na vrsti festivalov v Angliji, Franciji in Italiji.

Fru-Fru vstopi v novo tisočletje kot poklicno gledališče. Igre, ki so prihajale sprva iz kovčka, postajajo vse večje, tehnološko in animacijsko zahtevnejše. Vse več je predstav, ki jih je treba odigrati. Fru-Fru postane po številu izvedenih predstav na leto eno najbolj »pridnih« v svoji kategoriji.

Fru-Fru vse bolj postaja institucija. Marjan in Irena poleg skupnih (Jabolko, Pikec Ježek in Gasilko Jež) iščeta v lutkarstvu tudi vsak svoje poti. Marjan v gledališčih Balinkugla in Kuglica na značilno humoren način raziskuje, provocira in preizkuša nove materiale in oblike (Turjaška Rozamunda, Trije pujski). Irena razmišlja o percepciji sodobnega občinstva in mu skuša priti naproti. Še vedno ljubi liriko, ki jo dobro poznamo iz njenih lutkovnih interpretacij pravljic Ele Peroci, obenem jo umetniško izzivata cirkus in spektakel. Fru-Fru v tej fazi širi krog sodelavcev in vabi k sodelovanju uveljavljene umetnike: prej omenjenim se pridružijo še Andrej Rozman – Roza, Ajda Rooss, Vito Rožej, Andrej Adamek, Adriano Janežič, Iztok Hrga, Peter Škerl in drugi. Obenem pa Fru-Fru ne pozablja na svoje študentske začetke, zato daje možnost sodelovanja tudi mladima likovnicama (Jerci Cvetko, Sari Jassim), tehnologinjama (Mateji Šušteršič, Nevi Vrba) in igralkama (Ani Špik, Ani Mariji Mitič).

V tem času se gledališče koprodukcijsko povezuje z drugimi gledališči (Zapik: Svinjski pastir, Glej: Zlatolaska in trije medvedi) in drugimi kulturnimi institucijami (TV Paprika, Lutkovno gledališče Ljubljana, KUD France Prešeren...).

Tako gledališče Fru-Fru postaja vse bolj stičišče različnih konceptov in poetik in počasi dobiva značaj repertoarnega gledališča. A vendar ostaja: zanimivo, otroško razigrano; skratka tako, kot bonboni, ki so jih lizali v študentskih letih. Gledališče, ki ne vrta po glavi, da bi v njej našlo globoko misel, ampak se kot frfru v vetru igra na njenem čelu. »Gledališče, ki znanim zgodbam za otroke išče primerne lutkovne podobe.«

Kaj: Likovna razstava
Kdaj:
čet, 31.8.06
ob 19.00 do sob, 14.10.06
Kje: Bežigrajska galerija 1, Ljubljana
Dodajte svoje mnenje o razstavi

Mnenja uporabnikov o "OD SKICE DO LUTKE"

Priporoci
Tvoje ime
Umetniška dela
Izvedba
Lokacija
Povprecna ocena
Math Captcha:

Likovne Razstave Z Istimi Kljucnimi Besedami:

Likovne Razstave V Tej Kategoriji:

Trenutno Online:

4 clanov, 29 gostov:
Chips, InnocentPuPs, matrixmaruda, Wildthing, Crawler, Gigabot, Google, Archive.org, MSN.com, Najdi.si/3.1, Cobion.com, Slurp, Speedy Spider

Iskanje:

No comments yet
© Copyright Umetnost.org {Kontaktirajte Nas}
Drugacna spletna lestvica : si386.com